Srednjeveško dvorišče ob namakalnem kanalu

Naselje Maiaroff je naseljeno že približno dva tisoč let. Med 19. in 20. stoletjem so tu odkrili najdbe iz rimskega obdobja, ki jih je mogoče datirati med 1. stoletjem pr. n. št. in 4. stoletjem n. št. Obstajajo tudi sledovi neprekinjene naseljenosti v gotskem in langobardskem obdobju ter nekaj nakita iz alpske slovanske kulture, imenovane Köttlach (10.–11. stoletje). Danes so ti najdiščni predmeti shranjeni v muzejih v San Vito al Tagliamento in Tesis di Vivaro.
Ime je germanskega izvora in sega v srednjeveško nemščino. Meier („kmet“) in hof („dvor, kmetija“) označujeta kmetijo, ki jo je vodil kmet, ki je zemljišča upravljal v imenu gospodarja. Po drugi razlagi krajevno ime pomeni »gospodovo dvorišče«, sedež baliva tega območja, preden se je oblast preselila v grad Valvasone.

V srednjem veku je bila gradnja mlina draga naložba. Potrebno je bilo veliko lesa, kovin za žeblje in zobnike, kamnov za mlinske kamne, ki so jih prinašali iz kamnolomov, in predvsem možnost uporabe vode iz reke ali namakalnega kanala. Zato je v zahodnem Furlaniju, vsaj od 9.–10. stoletja, tisti, ki je vladal dvoru ali vasi, imel v lasti tudi mlin. Kmetje so tja prinašali svojo pšenico in za mletje plačevali z denarjem ali z delom pridelka.

Prvi dokument, ki omenja mlin, sega v leto 1359. Plemič Simone di Valvasone, gospodar tega območja, je Giovanniju Martignaccu, ki je bil rojen v Rivisu, a je prebival v Valvasoneju, oddal v najem že obstoječo žago.
Žagarno je poganjalo vodno kolo na kanalu, ki je kasneje dobil ime »Roggia dei Mulini«, ob cesti med Valvasonejem in San Lorenzom. Pogodba je predpisovala, da se žagi doda mlin z enim kolesom za mletje žita.
Simone di Valvasone je bil isti plemič, ki je leta 1355 dal obnoviti bolnišnico Santa Maria delle Grazie.

Po letu 1359 ni znanih drugih dokumentov vse do katastrskih zemljevidov iz prvih desetletij 19. stoletja. Na teh zemljiških kartah je kompleks, sestavljen iz mlina, stanovanjske hiše in kmečkega prizidka, še vedno v lasti plemičev iz Valvasoneja, ki so ga zaupali družinam mlinarjev. V tistem času je imel mlin tri navpična vodna kolesa za mletje pšenice in ječmena.

De Giusti so družina mlinarjev, ki je že delala v drugih mlinih v Furlaniji, kot sta mlin v Caminu al Tagliamentu in Orcenico Superiore. V Maiaroffu so se naselili v začetku 19. stoletja. Med letoma 1910 in 1917 je Stefano De Giusti kupil mlin in okoliška zemljišča.
Leta 1927 so tri kolesa zamenjali z hidravlično turbino. Ob tej priložnosti so obnovili stroje, dvema kamnitima mlinskim kamnoma pa so dodali valjčni mlin. Okoli leta 1930 so bili nekateri deli stavb porušeni in ponovno zgrajeni v večji obliki: hiša, hlev, klet, kokošnjak in svinjak. Druga dela so bila izvedena med 50. in 60. leti, leta 1976 pa je bila opravljena zgodovinska obnova.

Leo De Giusti je bil zadnji mlinar, ki je dejavno opravljal to dejavnost, in je 1989 zaprl mlin, ki je bil odprt za javnost. Mlinarski kamni pa se niso nikoli ustavili. Zahvaljujoč strasti njegovega sina Umberta je mlin nepoškodovan prešel v roke vnukov in pravnukov. Še danes meli koruzo in pšenico za družino ter za izobraževalne dejavnosti.